Utrinki z odprave
Na tem mestu lahko v času odprave spremljate naša doživetja.
Prvi sestanek naše ekipe
No, ni bil čisto prvi, je bil pa naš prvi skupni izlet. Naša ekipa se je oblikovala na začetku poletja, ko so nekateri člani že odhiteli na morje. Za izvedbo skupinskega fotografiranja je bilo tako potrebno nekaj več iznajdljivosti - skupno točko smo našli v hrvaškem obalnem mestecu Opatija. Po napornem fotografiranju iz vseh zornih kotov smo skočili še v morje in si privoščili pico ... Kasneje se je sestava naše skupine sicer malo spremenila, pridružila se nam je nova članica:)
En mesec je že minil ...
Življenje v Majiwi hitro leti mimo. Vse od prihoda v Kenijo nam ni bilo čisto nič dolgčas. Takoj po prvi (ne)prespani noči v našem novem domu smo začeli z delom na kliniki. Pacienti prihajajo od blizu in daleč, z najrazličnejšimi težavami, od preprostega povišanega pritiska do kompleksnih bolečinskih sindromov. Vsak dan se pri delu bolje znajdemo in se z bolniki znamo sporazumeti tudi s kakšno besedo v njihovem lokalnem jeziku luo - pogosto jih sicer nasmejimo z napačno izgovorjavo. :)
Med vikendi pa nas čaka ročno pranje perila, sproščanje v visečih mrežah in kakšen izlet v bližnje kraje, ki je vedno razburljiv že samo zaradi adrenalinskega vijuganja v prometnem vrvežu tukajšnjih cest.
Vikend malo drugače
Avgust smo otvorili z vikend izletom v gore. :)
Pot na Mt. Elgon nas je peljala preko pragozda, mimo skakljajočih opic, zeber in antilop, skozi nevihte in nalive, slonjo jamo in vštric mogočnih dreves. Premočeni, a zadovoljni, smo se končno privlekli do zadnjega kampa. Zbudili smo se v jasno jutro, polno zvezd, in pot počasi nadaljevali vse do nadmorske višine 4222 m, kjer nas je čakal čudovit razgled na okoliške doline.
Zdaj pa nazaj na delo!
Nov teden, novi izzivi ...
Tudi po celem mesecu prilagajanja na tukajšnje življenje te tu in tam kulturne razlike še vedno uspejo presenetiti. Primer deklice z opeklino po celotni zadnjici in delu hrbta, ki so jo starši pripeljali po skoraj celem tednu od padca v lonec vrele vode. Rana se je s tedensko oskrbo nato lepo celila, a je deklica prenehala prihajati, ko se je zdelo, da je rana po mnenju svojcev kolikor toliko zaceljena.
Gospod z akutnim miokardnim infarktom, ki ga za urgentni prevoz ni čakal rešilec, ampak navaden avto, ki do najbližje večje bolnice potrebuje najmanj 1 uro.
Stara ženica s hudim srčnim popuščanjem, ki so jo na kliniko malo da ne prinesli, domov pa se je po stabilizaciji odpeljala s piki-pikijem, lokalnim motorčkom, z nogami po damsko na eno stran (v bolj stabilni položaj se je ni dalo prepričati), z le eno roko okrog pasu voznika, saj je v drugi držala svojo palico in torbico. Lahko smo le zaskrbljeno opazovali, ali se ji bo vsaj do prvega ovinka uspelo obdržati na motorju.
So pa tudi lepe zgodbe ...
Pacient, ki pride na 'checkup' vidno zadovoljen, ker ima sedaj urejen tlak, je brez glavobolov in otekanja nog. Gospa, ki ti po preprostem pregledu in prilagoditvi terapije v zahvalo že ponuja omeno (lokalne ribice). Otroci z epilepsijo, ki z uvedenimi zdravili nimajo več napadov, drugače pa bi verjetno sčasoma utrpeli hujše možganske okvare. Gospodična z vztrajajočo slabostjo, ki ji z ultrazvokom odkrijemo težko pričakovano nosečnost in jo razveselimo z novico, da bo postala mamica. Petčlanska družina, ki obisk ambulante spremeni v družinsko druženje, sploh pa nas razveseli ena izmed hčerk, ki nam pove, da si želi postati zdravnica. Starejša gospa z bolečinami v hrbtu, ki ji že preprost prikaz vaj za križ, pri katerih nato trmasto vztraja, močno izboljša stanje.
Čeprav se čedalje bolj zavedamo, da določenih stvari nimamo moč spremeniti, se vseeno vsakodnevno kažejo sadovi naših majhnih dejanj, s katerimi lahko pomagamo mnogim ljudem. :)