Utrinki z odprave

Na tem mestu lahko v času odprave spremljate naša doživetja.

Prvi sestanek naše ekipe

No, ni bil čisto prvi, je bil pa naš prvi skupni izlet. Naša ekipa se je oblikovala na začetku poletja, ko so nekateri člani že odhiteli na morje. Za izvedbo skupinskega fotografiranja je bilo tako potrebno nekaj več iznajdljivosti - skupno točko smo našli v hrvaškem obalnem mestecu Opatija. Po napornem fotografiranju iz vseh zornih kotov smo skočili še v morje in si privoščili pico ... Kasneje se je sestava naše skupine sicer malo spremenila, pridružila se nam je nova članica:)

En mesec je že minil ...

Življenje v Majiwi hitro leti mimo. Vse od prihoda v Kenijo nam ni bilo čisto nič dolgčas. Takoj po prvi (ne)prespani noči v našem novem domu smo začeli z delom na kliniki. Pacienti prihajajo od blizu in daleč, z najrazličnejšimi težavami, od preprostega povišanega pritiska do kompleksnih bolečinskih sindromov. Vsak dan se pri delu bolje znajdemo in se z bolniki znamo sporazumeti tudi s kakšno besedo v njihovem lokalnem jeziku luo - pogosto jih sicer nasmejimo z napačno izgovorjavo. :)

Med vikendi pa nas čaka ročno pranje perila, sproščanje v visečih mrežah in kakšen izlet v bližnje kraje, ki je vedno razburljiv že samo zaradi adrenalinskega vijuganja v prometnem vrvežu tukajšnjih cest.

Vikend malo drugače

Avgust smo otvorili z vikend izletom v gore. :)

Pot na Mt. Elgon nas je peljala preko pragozda, mimo skakljajočih opic, zeber in antilop, skozi nevihte in nalive, slonjo jamo in vštric mogočnih dreves. Premočeni, a zadovoljni, smo se končno privlekli do zadnjega kampa. Zbudili smo se v jasno jutro, polno zvezd, in pot počasi nadaljevali vse do nadmorske višine 4222 m, kjer nas je čakal čudovit razgled na okoliške doline.

Zdaj pa nazaj na delo!

Nov teden, novi izzivi ...

Tudi po celem mesecu prilagajanja na tukajšnje življenje te tu in tam kulturne razlike še vedno uspejo presenetiti. Primer deklice z opeklino po celotni zadnjici in delu hrbta, ki so jo starši pripeljali po skoraj celem tednu od padca v lonec vrele vode. Rana se je s tedensko oskrbo nato lepo celila, a je deklica prenehala prihajati, ko se je zdelo, da je rana po mnenju svojcev kolikor toliko zaceljena.

Gospod z akutnim miokardnim infarktom, ki ga za urgentni prevoz ni čakal rešilec, ampak navaden avto, ki do najbližje večje bolnice potrebuje najmanj 1 uro.

Stara ženica s hudim srčnim popuščanjem, ki so jo na kliniko malo da ne prinesli, domov pa se je po stabilizaciji odpeljala s piki-pikijem, lokalnim motorčkom, z nogami po damsko na eno stran (v bolj stabilni položaj se je ni dalo prepričati), z le eno roko okrog pasu voznika, saj je v drugi držala svojo palico in torbico. Lahko smo le zaskrbljeno opazovali, ali se ji bo vsaj do prvega ovinka uspelo obdržati na motorju.

So pa tudi lepe zgodbe ...

Pacient, ki pride na 'checkup' vidno zadovoljen, ker ima sedaj urejen tlak, je brez glavobolov in otekanja nog. Gospa, ki ti po preprostem pregledu in prilagoditvi terapije v zahvalo že ponuja omeno (lokalne ribice). Otroci z epilepsijo, ki z uvedenimi zdravili nimajo več napadov, drugače pa bi verjetno sčasoma utrpeli hujše možganske okvare. Gospodična z vztrajajočo slabostjo, ki ji z ultrazvokom odkrijemo težko pričakovano nosečnost in jo razveselimo z novico, da bo postala mamica. Petčlanska družina, ki obisk ambulante spremeni v družinsko druženje, sploh pa nas razveseli ena izmed hčerk, ki nam pove, da si želi postati zdravnica. Starejša gospa z bolečinami v hrbtu, ki ji že preprost prikaz vaj za križ, pri katerih nato trmasto vztraja, močno izboljša stanje.

Čeprav se čedalje bolj zavedamo, da določenih stvari nimamo moč spremeniti, se vseeno vsakodnevno kažejo sadovi naših majhnih dejanj, s katerimi lahko pomagamo mnogim ljudem. :)

Kako izgleda delovni dan?

Po zajtrku - in jutranjem kofetu! - se odpravimo na kliniko, kjer ob 8-ih začnemo s prvimi pacienti. Vida in Maša sta zadolženi za interno/ družinsko medicino, Lucija prevzame pediatrične paciente (in pogosto hkrati tudi njihove starše), Vivi in Tomaž pa skrbita za optimalno celjenje ran in šivanje poškodb.

Jezikovne razlike se da premostiti - sproti se poišče proste prevajalce, ali pa se poskuša inovativno z mešanico naključnih Luo besed in vztrajne pantomime sporazumeti z bolnikom.

Urgentne paciente se pospremi v sobo 2, kjer je na voljo postelja, EKG, ultrazvok, kisikova maska in celo defibrilator.

Vmes lahko prostor za oddih predstavlja lekarna, majhna sobica, zastrta z zaveso, kjer pa se najde vsa mogoča zdravila, od a do ž (čeprav sirupa za kašelj, ki ga pacienti vztrajno zahtevajo, žal nimamo).

Dopoldne si vzamemo kratek odmor za kenijski čaj in malico - ponavadi mandazi (nekakšne ocvrte miške) in chapati (debele mastnejše palačinke).

Popoldne se po navadi čaka še na zadnje rezultate laboratorijskih preiskav, ki jih omogoča novi laboratorij z mikroskopom - testiranje za malarijo iz debele kaplje krvi, analiza urina in test za okužbo z bakterijo H. pylori iz blata.

Na kliniki pa nismo sami, tukaj se čez leto menjavajo tudi člani lokalne ekipe, ki sprejemajo paciente na recepciji, previjajo rane, pulijo zobe, glavni šefe, Marvin, pa ima čez tudi interne paciente.

Po zaključenem delu pa je čas tudi za zabavo - včasih se vsi skupaj odpravimo do bližnjega bazena, se učimo polko in afriške plese ali pa se iz hiše zasliši brenkanje kitare in poskusi zborovskega petja.

Se že poslavljamo ...

3 meseci so minili, kot bi mignil. Teden se je vedno začel s ponedeljkovim jutrom, ko smo vsi manifestirali malo pacientov, a nas je ponavadi vseeno pričakala 'gužva gužva', kot radi pravijo domačini na kliniki. Ni problema, vse smo prebrodili in obenem pridobili dragocene izkušnje in poglobili svoje medicinsko znanje. Poleg tega pa nam je to, da smo na enem kraju bivali toliko časa, dalo priložnost pridobiti vpogled v samo afriško kulturo, ki bi jo kot turisti morda spoznali v čisto drugačni luči.

Torek, sreda, in že smo sredi tedna, četrtkov večer in že je petkovo jutro, ob katerem smo se vsakič znova spraševali, kam je poletel cel teden. Zadnje tablice Malaronov (profilaksa proti malariji; štetje tablet je predstavljalo merilo preostalega časa naše odprave), a kljub temu še zadnje prebolevanje malarije. Jutranji sprehodi, ki so v zadnjem tednu postali vsakodnevna stalnica, da bi le izkoristili vsak dan do konca. Obiski kolegov, fotkanje pred kliniko (in hkrati popestritev za na rezultate laboratorija čakajoče bolnike), zadnji 'oriti, wanere' svojim pacientom.

In že je tu sprejem nove ekipe, ob katerem smo se hkrati zavedeli, kako daleč smo prišli in kaj vse smo se naučili. Videli smo sebe tri mesece nazaj, prav tako nesigurne in polne skrbi, kako bo vse skupaj potekalo, kako bomo vse to zmogli čisto sami. Pa je šlo! Z boljšimi in slabšimi dnevi, smehom in frustracijami, skupaj smo obvladali vse ovire, ki so nam prišle na pot in ob tem naredili veliko dobrega.

Zadnji dnevi na kliniki so bili težki za vse, saj smo z ljudmi postali dobri prijatelji, ki jih bomo zdaj (vsaj za nekaj časa) morali pustiti za sabo (kot tudi celo vejo še nedozorelih banan, ki smo jih predzadnji dan dobili za darilo). Napočil je zadnji dan v Majiwi - zgodaj zjutraj nas je pobral kombi, s katerim smo se še za nekaj časa odpravili novim dogodivščinam naproti.

Hvaležni smo za celotno izkušnjo, ki je nikoli ne bomo pozabili:)

Malo za(res) hec

Kaj pogrešamo od doma?

domače juhice
kruh, ki ni toast
včasih tudi kremšnito
vsake toliko pralni stroj

Kaj bi prinesli domov?

'chill-chill' in 'worry less' mentaliteto
nove prijatelje (prosimo za velike kufre)
nepozabne spomine

Kaj bomo pustili tukaj?

upamo, da zadovoljne paciente
z veseljem se poslovimo od 'naših' psov, ki si na sprehodu najraje privoščijo lokalne piščance, naše živce in srd lastnikov